Piše Nataša Briški.
Odštevam dneve do odhoda na Severni pol. Te dneve minevata dve leti, kar sem na Twitterju zasledila poziv, s katerim je britanska polarna raziskovalka Felicity Aston iskala dekleta, ki bi jih peljala na Severni pol. (Sodelovanja v ekspediciji ni pogojevala s kakšnim posebnim znanjem ali vrhunsko telesno pripravljenostjo, rečeno je bilo le, da išče Evropejke in Arabke različnih starosti, za ostalo da poskrbi ona. No, vedele smo, da bo treba pomagati pri iskanju sponzorjev, skrbeti za medijsko prepoznavnost projekta in se predvsem tako fizično kot psihično dobro pripraviti.)
Na ekspedicijo sem se prijavila bolj za hec, saj destinacije, kjer je zelo hladno, nikoli niso bile na vrhu mojih želja. Se mi je pa močno zanimiva zdela ideja o tem, da bi sodelovala pri projektu, ki bi me odpeljal izven cone mojega udobja in v kraje, kamor zaradi različnih razlogov sicer verjetno nikoli ne bi šla. Da niti ne omenjam, kako sem se v prijavi “bahala” s tem, da prihajam iz najbolj hladnega konca naše države, slovenske Sibirije. Med okoli 1000 prijavljenimi sem bila izbrana v 12-člansko ekipo. Sestavljamo jo dekleta različnih poklicev in starosti, od 27 do 49 let. Vodi nas izkušena Felicity Aston, tretji človek na svetu in prva ženska, ki je sama na smučeh prečila Antarktiko. Prvič smo se srečale na skupnem treningu na Islandiji, kjer nas je jeseni 2016 pošteno zeblo, drugič pa v Omanu, kjer smo se marca lani topile od vročine.
Na enega od zimskih treningov sem poskušala ekipo pripeljati tudi na Kočevsko, saj se mi zdijo naši gozdovi, neokrnjena narava, kilometri pohodnih poti na razgibanem terenu in na nekaterih delih tudi popolna odsotnost vseh povezav naravnost idealna destinacija za treninge veščin, kakršne bomo potrebovale tudi pri ekspediciji na Severni pol, a se tokrat ni izšlo. Morda pa kdaj drugič.
Konec marca se dekleta zberemo v kraju Longyearbyen, na norveškem otočju Svalbard, od tam pa skupaj letimo na štart avanture, na Barneo, začasno bazo sredi arktičnega ledu, ki jo vsako leto znova postavijo Rusi. S smučmi na nogah se potem odpravimo na okoli 100 kilometrov in predvidoma 10 dni dolgo pot do geografskega Severnega pola. S seboj vlečemo sani, otežene z okoli 40imi kilogrami opreme, saj moramo prav vse za življenje in preživetje na ledu, od šotorov, spalnih vreč, hrane in goriva, vleči s seboj. Če bomo imele srečo, bodo vetrovi in morski tokovi led potiskali v smeri našega cilja, če ne, bomo morale presmučati več kot predvidenih 100 kilometrov. Ne vemo še, kakšna bo kvaliteta ledu, prav možno je, da bo treba kakšne dele prečiti tudi s skokom v ledeno mrzlo vodo. Čakajo nas temperature do minus 40 stopinj celzija, paziti pa bo treba tudi na severne medvede.
Ciljev takšne ekspedicije, kot je naša, je več, vsekakor si v prvi vrsti želimo varno doseči najbolj severno točko našega planeta, kar bo samo po sebi velik izziv. Namen ekspedicije je seveda tudi širjenje znanja o enem najmanj raziskanih delov sveta in nujnosti odgovornejšega ravnanja z okoljem. Promovirati želimo medkulturno razumevanje in dialog, takšna je že narava ekipe, saj polovico sestavljamo Evropejke, drugo polovico pa Arabke. V sodelovanju z eno od britanskih in eno od francoskih univerz bomo prispevale tudi k razvoju znanosti. Sodelujemo v dveh študijah, ki naj bi pripomogli k raziskavam o človekovem odkrivanju vesolja. In ker ženske nismo ravno med najpogostejšimi obiskovalci najhladnejših delov sveta, upamo, da bi lahko z našo ekspedicijo za tovrstna raziskovanja navdušile tudi druge.
Naskok na Severni pol je bil sicer predviden že za april 2017, a je naneslo, da je vodja odprave medtem zanosila, zaradi česar smo ekspedicijo prestavile za leto dni. Predvideni nov datum odhoda: 4. april 2018. Še prej pa februarja znova Islandija, adaptacija na zmrznjene temperature, preizkušanje opreme, tečaj streljanja, treking in postavljanje ter podiranje šotorov od jutra do večera. Da bomo, ko bo šlo čisto zares, čimbolje pripravljene.
